»Kapital je plod dela in ne bi nikdar obstajal, če delo ne bi bilo pred njim.«
Pred dnevi so me sodelavke spraševale, zakaj sploh vlagam toliko energije v urejanje EPIcentra, ko pa vse kaže, da je to čista izguba časa. Mojo slabo voljo so preganjale z besedami, češ naj se nikar ne sekiram, ker »folk itak ne prebere vsega«. Po svoje so imele prav in hvaležna sem jim za njihov namen. Vendar pa se začne človek ob tem nehote vrteti v začaranem krogu. Začneš se spraševati, ali je vse skupaj res vredno toliko truda? Se splača za službo toliko »presekirati«? Je res bolj pomembno to, da izidemo do roka, kot to, kaj zapišemo v en tak medij? Ali res »kompliciram« po nepotrebnem? Skratka, zakaj, zakaj, zakaj …??? Pa nikar ne recite, da se vam kaj podobnega še ni zgodilo. Sploh se ne zaveš in že se znajdeš v situaciji, ko vidiš zgolj še krivico, stres in kup odgovornosti, za nameček pa si še prepričan, da si za vse skupaj absolutno preslabo plačan.
In ravno v času, ko mi takšna vprašanja niso in niso hotela iz glave ter se me je počasi loteval obup, je po spletu zaokrožil članek J. Langeja, ki se v svojem prispevku sprašuje, kaj je res pomembno: to kar delamo ali to, kako to delamo? Hja, to je zdaj vprašanje! Avtor pravi takole: »Kaj na delovnem mestu delamo, kje delamo in koliko zaslužimo, ni niti približno tako pomembno, kot to, KAKO to delamo. Mnogi si želimo, da bi delali nekaj, kar ima neko težo. Dobra novica je torej to, da pomembnost našega dela nima nobene zveze z našim strokovnim naslovom ali s tistim, kar delamo. Pomembnost izhaja iz stanja našega srca. Kajti naša srca – naša notranja motivacija – določajo, kako bomo opravljali svoje delo.« Med drugim razlaga, da je v teku let zaposlil mnogo ljudi in hkrati priznava, da se je pri izbiri kandidatov nič kolikokrat uštel. Prepričan je, da je med razgovori na ljudi gledal preveč pozitivno in bil zato prepričan, da so natančno to, kar išče. »Če bi vedel, kar vem zdaj, bi kandidatom na intervjuju postavljal vprašanja drugače. Poskušal bi ugotoviti, kakšen bi bil njihov odnos, če bi jih prosili, da opravljajo banalne ali pa celo ponižujoče naloge, kot sta v naši družbi npr. čiščenje stranišča ali pometanje. Odgovori na ta vprašanja bi odkrili veliko o tem, kako bi se kandidati vklopili v našo ekipo.«
Če se torej znajdete na delovnem mestu, ki vam ni ravno po volji, ali pa se vam zdi, da ni vredno vaših sposobnosti, nikar ne obupajte. V resnici dejansko šteje, KAKO delo opravimo. Saj poznate slovenske pregovore Brez muje se še čevelj ne obuje ali pa Kruha ne naredi moka ampak roka in Kdor ne naredi nič za druge, ne naredi nič zase; Veliko besedi malo naredi; Med dvema stoloma se na tla usedeš in še bi lahko naštevala.
V času, ko svetovna javnost protestira proti pohlepu finančnega kapitala, se zdi zelo aktualno tudi razmišljanje nekoč prvega moža Združenih držav Amerike Abrahama Lincolna, ki je dejal, da je delo »pomembnejše od kapitala ... Kapital je plod dela in ne bi nikdar obstajal, če delo ne bi bilo pred njim. Delo je nad kapitalom in zasluži, da ga mnogo bolj upoštevamo.«
Vas še vedno nisem prepričala? Potem si z velikimi in barvnimi črkami na papir zapišite še misel priznane avstrijske logoterapevtke Elisabeth S. Lukas, ki ljudem svetuje, da »ne gre za to, da tisto, kar delaš, ljudje odobravajo, temveč za to, da tisto JE dobro.« In nikar si tega ne pozabite obesiti nad vašo delovno mizo☺.
Tatjana Šalej Faletič, glavna in odgovorna urednica
In ravno v času, ko mi takšna vprašanja niso in niso hotela iz glave ter se me je počasi loteval obup, je po spletu zaokrožil članek J. Langeja, ki se v svojem prispevku sprašuje, kaj je res pomembno: to kar delamo ali to, kako to delamo? Hja, to je zdaj vprašanje! Avtor pravi takole: »Kaj na delovnem mestu delamo, kje delamo in koliko zaslužimo, ni niti približno tako pomembno, kot to, KAKO to delamo. Mnogi si želimo, da bi delali nekaj, kar ima neko težo. Dobra novica je torej to, da pomembnost našega dela nima nobene zveze z našim strokovnim naslovom ali s tistim, kar delamo. Pomembnost izhaja iz stanja našega srca. Kajti naša srca – naša notranja motivacija – določajo, kako bomo opravljali svoje delo.« Med drugim razlaga, da je v teku let zaposlil mnogo ljudi in hkrati priznava, da se je pri izbiri kandidatov nič kolikokrat uštel. Prepričan je, da je med razgovori na ljudi gledal preveč pozitivno in bil zato prepričan, da so natančno to, kar išče. »Če bi vedel, kar vem zdaj, bi kandidatom na intervjuju postavljal vprašanja drugače. Poskušal bi ugotoviti, kakšen bi bil njihov odnos, če bi jih prosili, da opravljajo banalne ali pa celo ponižujoče naloge, kot sta v naši družbi npr. čiščenje stranišča ali pometanje. Odgovori na ta vprašanja bi odkrili veliko o tem, kako bi se kandidati vklopili v našo ekipo.«
Če se torej znajdete na delovnem mestu, ki vam ni ravno po volji, ali pa se vam zdi, da ni vredno vaših sposobnosti, nikar ne obupajte. V resnici dejansko šteje, KAKO delo opravimo. Saj poznate slovenske pregovore Brez muje se še čevelj ne obuje ali pa Kruha ne naredi moka ampak roka in Kdor ne naredi nič za druge, ne naredi nič zase; Veliko besedi malo naredi; Med dvema stoloma se na tla usedeš in še bi lahko naštevala.
V času, ko svetovna javnost protestira proti pohlepu finančnega kapitala, se zdi zelo aktualno tudi razmišljanje nekoč prvega moža Združenih držav Amerike Abrahama Lincolna, ki je dejal, da je delo »pomembnejše od kapitala ... Kapital je plod dela in ne bi nikdar obstajal, če delo ne bi bilo pred njim. Delo je nad kapitalom in zasluži, da ga mnogo bolj upoštevamo.«
Vas še vedno nisem prepričala? Potem si z velikimi in barvnimi črkami na papir zapišite še misel priznane avstrijske logoterapevtke Elisabeth S. Lukas, ki ljudem svetuje, da »ne gre za to, da tisto, kar delaš, ljudje odobravajo, temveč za to, da tisto JE dobro.« In nikar si tega ne pozabite obesiti nad vašo delovno mizo☺.
Tatjana Šalej Faletič, glavna in odgovorna urednica
O Sočasniku 
Objava prispevka 
Kontakt 
