Ivan Volarič – Feo (4. 9. 1948–9. 8. 2010)

24.9.2010

    Še nedavno smo za mizo pili kavo, klepetali, sestavljali načrte za prihodnost, se veselili, malo pokritizirali in malo pohvalili … Zamisli ni manjkalo, tudi dobre volje ne. Eden od sogovornikov onkraj mize je bil danes žal že pokojni Feo, sužiški pesnik, borec za svobodo, svetovljan, pisatelj, igralec, performer, literat, poet in še bi lahko naštevali. In prav njemu, ki mu težka bolezen ni prizanesla, tokrat posvečamo to rubriko, saj je nedvomno v dolini pustil svoj pečat.





Vsestranski umetnik Ivan Volarič – Feo je vedno in povsod živel intenzivno ustvarjalno življenje. Takšno, ki ni navdihovalo le njega, ampak vse v njegovi bližini in vse, ki so ga spremljali na njegovi strastni in kreativni umetniški poti. Čeprav z nami ne srka več jutranje kave, na sceni ostaja še kako prisoten.

Feo pa ne bi bil Feo, če ne bi …
Ivan se je rodil v kmečki družini v Sužidu pri Kobaridu, kjer je obiskoval osnovno šolo. V gimnazijo se je vpisal v Novi Gorici, potem pa ga je študijska pot peljala na ljubljansko filozofsko fakulteto, kjer je obiskoval študij arheologije in primerjalne književnosti. Študentsko življenje, polno domislic in vznemirljivega pričakovanja, ga je zaznamovalo za zmeraj. Feo se je namesto študiju posvetil poeziji. Postal je pesnik, ki je z vso vnemo raziskoval svojo intimnost, smisel življenja, družbo in okolje, v katerem je živel. Za časa pesnikovanja je izdal kar osem pesniških zbirk in zbirko kratke proze Antofagasta. Njegov prvenec Desperado Tonic Water je izšel leta 1974, zatem pa so na knjižne police prišle še zbirke Oj božime tele dolince, Četverovprega za njene sanje, Despotov Volarič, Met kopja, Kratkice, Žalostna sova in T’guwrš od t’grš – Déjámais vu.
Dejaven je bil tudi na glasbenem področju. Sodeloval je z različnimi bendi, kot so Buldožer, med leti 1979–1983 je z Markom Brecljem nastopal kot Duo Zlatni Zubi, pa s skupinami Marjanov čudni zajec, Hišni bend in OHO, leta 1990 je ustanovil bend Feo & The Schmidt’s, zadnje čase pa je nastopal s čadrško skupino Salamandra Salamandra. Najraje je ustvarjal glasbo, ki je na stajala sproti, spontano, brez navodil in brez vnaprej določenega besedila. Najboljše se je počutil, ko je igral »na prvo žogo«.
Feo pa ne bi bil Feo, če ne bi bil tudi igralec. Sodeloval je v več kot 15 filmskih projektih v glavni ali stranskih vlogah. K temu gre prišteti še ogromno število javnih nastopov, literarnih večerov in performansov, na katerih je s svojimi vedno optimističnimi sporočili soustvarjal slovensko kulturno sceno.

Ustanovitelj »Izbeglistana«
Leta 1975 je odšel na služenje vojaškega roka v Čačak, potem pa se je preživljal z raznimi priložnostnimi deli. Delal je na kmetiji, bil je gradbenik, učitelj plavanja, zavarovalniški agent, poštar, zidar, strehovnik, gulcar, pastir, hlapec, ulični prodajalec, pletel je košare, bil je tudi kolesar, nočni portir in prodajalec srečk. Ker je študiral arheologijo, je več let pomagal pri izkopavanjih. Pri vsem tem pa nikoli ni nehal biti Feo – pesnik, Feo – umetnik, Feo – kmet, Feo – najvidnejši avantgardist, Feo – možakar z velikim srcem …
Ivan je takoj postal prepoznaven po avtorski literarni poziciji. Njegov ustvarjalni modus je bil zavezan rodnemu Sužidu. Pesmi je najraje pisal v svoji kuhinji, za jedilno mizo, ki je stala tik ob oknu, skozi katerega je imel čudovito poseben pogled na vrh Krna, ki je beležil njegovo podobo v večernem soncu, nevihti, noči ali jutru – venomer z isto lepoto. In to lepoto je ponotranjil tudi Feo, prevzet od modrine Soče, narave in ljubezni do ljudi. To je bilo njegovo življenjsko okolje, brez katerega ni mogel ustvarjati. Tu se je naučil živeti, ljubiti in biti ljubljen. Zato je leta 2006 na Soči ustanovil svojo državo Izbeglistan, ki biva po svojih zakonih in ima svoja pravila. Tu je svet pravičen, dober, pošten in lep. Tak, kakršnega je želel ustvariti sam, pa ne le zase, ampak predvsem za druge.

Vse za ljubezen, ljudi in modrost
Feo nam je zapustil neprecenljivo dediščino. Njegov občuteni humani opus ne le da ostaja še naprej aktualen, ampak s svojo skrivnostno simbolno esenco in sporočilno močjo v koščku sveta, kjer je še kaj prostora za človeško srce in dušo, postaja vse bolj dominantna perspektiva. Tista, v kateri se zrcali bistvo človeške dobrote, nesebičnosti in darežljivosti.
Za nekatere je Feo le nekdo, ki je vsak dan v središču Kobarida pil kafe in bral cajtng, štopal do Tolmina in nazaj, prebiral nekakšne čudne pesmi ter se na odru čudno obnašal. Spet za druge je človek, ki je vse žrtvoval za ljubezen, ljudi in modrost. Pred časom mi je na vprašanje o tem, kaj je njegov cilj, odgovoril: »Nihče ne bo dosegel svojega cilja, samo jaz ga bom.« In temu je sledil nasmeh. Feo namreč nikoli ni imel ene same največje želje.

Damjana Teodorović

Foto: iz predala kuhinjske mize v Feotovi hiši, uredila Damjana Teodorović


LOVE
nisem sLOVEnec
ne pustoLOVEc
ne posLOVEn
čLOVEk
kam pLOVEmo se vprašam
ob sLOVEsu
prek osLOVE sence
zLOVEšče stremim
v prihodnost.