Sourәnki, nazaj na plac!

3.2.2016

Po 64-ih letih so se na kobariški plac ponovno vrnili sourәnki. Zahvala za obuditev te starosvetne kobariške pustne maske gre sedmim članom in članicam študijskega krožka »ŠK Sovrәnk«, ki je potekal pod mentorstvom Petra Domevščka iz Posoškega razvojnega centra in pod strokovnim vodstvom zgodovinarke Vilme Purkart iz Zavoda Feniks. Člani študijskega krožka so maske izdelovali ves januar v kobariški Pepčevi oziroma Zeleni hiši, kjer bodo po pustnih norčijah na ogled čez vse leto.

Novodobni sourәnki so bili javnosti prvič predstavljeni februarja v Zeleni hiši v Kobaridu, kasneje pa smo si v okviru kobariškega pustnega sprevoda ogledali njihov tek po kobariškem placu.


Skupinska maska
Kot pojasnjuje strokovna vodja ŠK je »ključna sestavina kobariške zoomorfne maske obredni tek, povezan s šemljenjem štirih fantov, oblečenih v ovčje kože.« Gre za skupinsko masko, na čelu katere teče trojica, ki je z vrvmi povezana med seboj. Slednjo »na vajetih« drži gonjač oziroma priganjalec z bičem ali palico v roki. Ker je bila ta kobariška maska znana po tem, da so tekali ves dan, so se zamaskirani fantje menjavali na dve do tri ure. 

Sicer pa so sourәnki vse do leta 1952 zimo preganjali tako, da so na pustno nedeljo (dәbjәlәnco) po dopoldanski maši, ko se je na trgu pred cerkvijo zbralo največ ljudi, na plac pritekli v smeri od vzhoda proti zahodu. Med tekanjem naokoli so se zaganjali v množico, ljudem grozili in jih mazali ali prašili s sajami. Pri tem so najraje izbirali tista dekleta, »ki so hotele biti 'gosposke'«, dodaja Vilma Purkart.


Opis sovrәnkov
Po navedbi zbranih virov so bili sourәnki oblečeni v stare, največkrat obrnjene hlače in ovčji kožuh, ki jim je segal do kolen. Okoli pasu so imeli prepasano verigo, iz katere so bingljali zvonci. Na glavo so si poveznili pokrivalo iz ovčje kože, ki je bila zvita v stožec. Če so imeli obraz odkrit, so si ga namazali s sajami, če pa jim je ovčja koža obraz zakrila, so si iz nje izrezali odprtino za oči in usta. Starejši pričevalci še pomnijo, da si je kak sourәnk kdaj ogrnil tudi nestrojeno koštrunovo kožo z rogovi ali pa je imel rogove na svoji kožuhovinasti kapi. 

So se pa baje svoje dni sourәnki oblačili celo v medvedje kožuhe. Pod njimi so nosili kožuhovinaste hlače do kolen, tako da so navkljub zimi kazali gola meča. Ker v tistih časih še niso poznali nogavic, so si noge preprosto ovili v cunje, ki so jim pravili tudi šufece, obuli pa so lesene cokle z usnjenim nastavkom. 

Sicer pa je bilo za sourәnke značilno tudi to, da so si roke namazali s sajami. Te so nosili s seboj v kangli, kotličku ali škatli, medtem ko so v drugi roki držali metlico (škobәlon) ali staro krtačo, s katero so saje trosili naokoli. Viri še navajajo, da so saje včasih zamenjali tudi z živalsko krvjo.


Študijski krožek kot smiselno nadaljevanje pobude
Oživitev tega starega kobariškega pustnega običaja pa ni zgolj rezultat letošnjega študijskega krožka, temveč gre za smiselno nadaljevanje pobude Zavoda Feniks za obuditev te predkrščanske, kobariške pustne maske. Slednjo so začeli izvajati v šolskem letu 2012/2013 v okviru čezmejnega kulturnega projekta »Običaji, starine so ščit domovine«. V sklopu tega so, kot se spominja zgodovinarka Purkart, popisali nekdanje starosvetno kobariško preganjanje zime pri zadnjih še živečih pričevalcih in s tem dopolnili ter pojasnili že obstoječe pisne vire.

Na vprašanje, s kakšnimi izzivi so se v letošnjem letu spoprijemali člani študijskega krožka, mentor Peter Domevšček odgovarja, da so navkljub zbranemu gradivu imeli na voljo še vedno relativno malo virov. »Prizadevali smo si, da bi odkrili še kakšno staro fotografijo s to kobariško pustno masko, vendar je žal nismo dobili. Razpolagali smo le s skico Sonje Lipušček, prve popisovalke tega starodavnega običaja, in risbo Vlasta Zemljiča, ki je objavljena v knjigi Nika Kureta z naslovom Maske slovenskih pokrajin. Zato težko trdimo, da so sourәnki, ki smo jih izdelali v okviru našega študijskega krožka, identični tistim v preteklosti. Lahko pa rečemo, da se je v tem času vseeno nabralo dovolj verodostojnih informacij, s katerimi bomo te kobariške šeme ponovno vrnili na plac in s tem obudili skoraj pozabljeno dediščino naših prednikov.«

Študijski krožek »ŠK Sourәnk« so poleg Posoškega razvojnega centra podprli tudi na Občini Kobarid in v kobariški krajevni skupnosti. Domevšček si tovrstne podpore želi tudi v prihodnje, saj si, kot pravi, skupaj s člani krožka in drugimi posamezniki prizadeva, da bi obudili še kakšno »zaprašeno« dediščino. Na ta način bi med prebivalci okrepili zavest o pomenu dediščine in njenem vplivu na družbeno-socialno klimo takratnega in nenazadnje tudi današnjega časa. Prepričan je še, da je to tudi pravi način za obogatitev turistično ponudbe v kraju.

Zato ob tej priložnosti pozivamo vse, ki v svojih domačih arhivih hranijo kakšno staro fotografijo bodisi sourәnkov bodisi kakšnega drugega »zaprašenega« običaja, da to sporočijo mentorju Petru Domevščku na telefon: 031-409-012 ali na njegovo e-pošto: #EM#70647666762b6268656c7c786f68654f6063713d677c#EM#.

Tatjana Šalej Faletič

Slika: na risbi, objavljeni v knjigi Nika Kureta Maske slovenskih pokrajin, so nekdanji sourәnki v Kobaridu. (Po risbi Sonje Lipušcek, narisal Vlasto Zemljic)