Prikazi rezí sadnega drevja

24.3.2022

Gledano skozi zgodovino v naši dolini ni sadjarstvo nikoli predstavljalo pomembnejše kmetijsko-gospodarske panoge. Kljub temu so bila sadna drevesa vsaj od obdobja reformacije dalje prisotna praktično pred vsako hišo in na obrobju travnikov. Sadje, vir sladkorja, vitaminov in mineralov so lahko že naši predniki predelali za ozimnico, zato lahko rečemo, da so zasaditve teh dreves prinesle razvoj v smislu kakovosti in pestrosti prehrane.

V preteklosti so naši predniki sadili sadike velikih sadnih dreves (sorta cepljena na sejanec). Takšna drevesa so lahko v višino segala tudi šest ali več metrov. Z rezjo se jih ne da držati nazaj, saj začnejo v tem primeru še bujneje odganjati. Zanje je značilna dobra rodnost, ki se je kazala na vsaki dve leti, z obilo majhnimi plodovi, kar je posledica minimalnega pristopa s tehnološkimi ukrepi (rez, redčenje plodičev, zlasti pa zaščita pred boleznimi in škodljivci), katere praktično niso izvajali.

Danes so travniški sadovnjaki stari že več kot 80 let in so po večini že izrojeni. Nove zasaditve so se dogajale okoli hiš in vrtov – tudi s sadikami cepljenimi na šibkejše podlage. S takšnimi drevesi se ravna tako, kot se. Načrtnih večjih zasaditev pa skorajda ni. V začetku 90-ih se je prek razvojnih sredstev naredilo okoli šest hektarjev intenzivnih sadovnjakov – jablane. Rezultat tega poskusa je zagotovo pozitiven, saj še vedno deluje približno polovica, se pravi zasaditve na treh hektarjih. A tudi pri teh nasadih se opaža, da pri mladih velikega zanimanja za nadaljnji razvoj te panoge ni.

Zakaj smo se odločili, da bomo vsako leto izvajali po dolini terenske delavnice s prikazom rezi sadnega drevja? Zato, ker si želimo, da bi čim več prebivalcev naše doline razširilo znanje o sadjarstvu, pa tudi o tem, kako se zasnuje domači nasad in kako se ga oskrbuje. Glede na zanimanje, ki vlada za delavnice menimo, da gremo v pravo smer ...


Peter Domevšček, izvajalec delavnice, Posoški razvojni center