Ljubka Šorli – Skozi srečo in gorje pesem moja eno išče …

23.7.2010

Življenjska zgodba Ljubke Šorli je kot neizprosna preteklost primorskega naroda. Trpka, polna nečloveških preizkušenj, po drugi strani pa srčna in spevna, narodno zavedna in vse do danes nepozabljena.

Ob stoletnici Ljubkinega rojstva tudi Tolminci bolj intenzivno razmišljamo o življenjski usodi in sporočilu te za primorski živelj velike ženske, v preteklosti zagotovo premalo omenjane – če ne spregledane –, cenjene in upoštevane ustvarjalke 20. stoletja. Kako izreči primeren poklon ob 100-letnici njenega rojstva, je zagonetno vprašanje. Občina Tolmin se ji je v maju poklonila s slovesno in kompleksno prireditvijo, naslovljeno po pesmi Kadar ciklamni dehtijo. O poklonu pesnici pa so razmišljali tudi na Gimnaziji Tolmin, kjer bi bilo predlagano poimenovanje Gimnazija Ljubke Šorli Tolmin morda končno dovolj širokogruden dokaz razumevanja pesničinega izjemnega poslanstva in žrtve.

Šorlijeva je bila rojena v Tolminu v Klancu tik pred začetkom prve svetovne vojne, zato je njeno rosno mladost zaznamovalo izseljenstvo. Tudi kasneje je bila kot ustvarjalka zapostavljena z več vidikov – kot ženska, kot zamejka in tudi kot versko izpovedna pesnica.

Po vojni in povratku v rodni Tolmin je obiskovala osnovno in meščansko šolo, šolanje pa nadaljevala v Gorici v trgovski in glasbeni smeri. Po prvi svetovni vojni se je tam tudi zaposlila in spoznala bodočega moža, s katerim jo je družila le kratka, tragična izkušnja. Po drugi svetovni vojni se je Ljubka Šorli z otrokoma nastanila najprej v Tolminu, nato pa dokončno v Gorici, kjer se je usposobila za učiteljico. Bila je pesnica, vključena v kulturno življenje slovenske narodnostne skupnosti v Italiji, nepozabna učiteljica in simbol narodne pokončnosti.

Pred njeno smrtjo leta 1993 je izšlo pet pesniških zbirk, in sicer Detece sveto (pet božičnih pesmi za zbor) leta 1932, Venec spominčic možu na grob (ponatis: Ti in jaz in tri leta življenja) – zbirka je izšla v oštevilčenih izvodih s pesničinim podpisom leta 1957, Izbrane pesmi leta 1973, Veseli ringaraja: pesmi za otroke leta 1983, v Založništvu tržaškega tiska Pod obokom čarobnim leta 1987 in Rumeni ko zlato so zdaj kostanji: pesmi rodnemu Tolminu s spremno besedo Marte Filli v bibliofilski izdaji z 200 oštevilčenimi izvodi leta 1985. Razen slednje, ki je izšla v Tolminu, so bile vse prve zbirke natisnjene in izdane v Gorici oziroma Trstu, torej izven tedanje Jugoslavije. Drugih izdaj pesnica ni doživela; leto po njeni smrti je v Goriški Mohorjevi družbi izšel Križev pot, istega leta tudi Canti spezzati v italijanščini. Dvojezična pesniška zbirka v italijanskem in slovenskem jeziku je izšla pod naslovom Via Crucis leta 1999 ter naslednje leto še enkrat, in sicer v Goriški Mohorjevi.

Tolminske Poezije so Ljubkina zbirka Tolminske pesmi, ki je izšla ob 10-letnici pesničine smrti leta 2003. V njej je urednik Marijan Brecelj v petih sklopih zbral več kot 60 pesmi, posvečenih izključno Tolminskemu in tukajšnjim ljudem. Pesmi so bile širši javnosti neznane, zbrane iz še neobjavljenih rokopisov ali manj znanih tiskov. Ljubka Šorli ni nikoli pozabila domače zemlje in njenih Tolmincev – kljub pregnanstvu že v ranem otroštvu in kasneje življenju v tujini, kar je postala Gorica po letu 1957. Tako pravi tudi pesničina sorojakinja in kulturna delavka Marta Filli v uvodu ob Ljubkini peti zbirki Rumeni ko zlato so zdaj kostanji: »Tolmin, rojstni kraj pesnice Ljubke Šorlijeve, živi v njenem srcu in njenih mislih vseskozi, odkar ga je zapustila. Gnana od domotožja, se je vsa leta vračala k njemu in hrepeneče iskala spomine na jasna leta otroštva, neponovljiva, nepozabna.«

Nepozabljenost Tolminskega je slikovito argumentirana v natančnem pesniško oblikovanem zemljevidu, ko se postavlja med: »Kozlov rob, Krnice, Log kraj Soče, / Klanec, Rodne in Tolminka vmes …« Pesnica posebno pozornost namenja rodnim zaselkom; eden od teh nosi pomenljivo ime: »Rodne moje, kraj otroške sreče,« ganeta jo tudi obe tolminski reki Soča in Tolminka. Posebno sveto mesto v njeni poeziji zaseda še ena geografska točka – romarsko pribežališče Mengore, ki jim posveti več sonetov. Več pesmi iz zbirke Tolminske pesmi vsebuje vojno tematiko ter tematiko cerkvenih praznovanj.

Prav za izbrano zbirko je značilna prepoznavna pesniška oblika – sonet, ki je očitno odgovarjal njenemu ustvarjalnemu pesniškemu oblikovanju. Ljubko Šorli uvrščamo med najbolj plodne slovenske sonetistke; med vsemi slovenskimi pesnicami je napisala največ sonetov (v dosedanjih knjižnih objavah jih je 95). O Ljubki Šorli so literarni kritiki in zgodovinarji v zadnjem času razpravljali na več zborovanjih, tako na 11. slovenističnih dnevih na Gradu Kromberk, v letošnjem jubilejnem letu pa sta Univerza v Novi Gorici in Slovenski izobraževalni konzorcij s sedežem v Gorici februarja organizirala mednarodni simpozij o goriški literarni ustvarjalki Ljubki Šorli. Znanstveno srečanje, ki je naslovljeno s pesničinimi besedami Uporno sem viharjem kljubovala, je potekalo v Kulturnem domu v Gorici (Italija).

Na Ljubko Šorli spominjata v Tolminu dve znamenji – pesničin doprsni kip na družinski hiši pri cerkvi, kjer so Strojčevi med vojnama imeli trgovino, ter spominska plošča na njeni rojstni hiši v Klancu.

Špela Mrak


Opomba:
Naslov: Iz pesmi Moja pesem (Izbrane pesmi, 1973)



--------------------------------
Ljubka Šorli: pesnica, kulturna delavka
Datum rojstva: 19. februar 1910
Datum smrti: 30. april 1993
Najpomembnejša dela: Detece sveto (1932), Venec spominčic možu na grobu (1957), Izbrane pesmi (1973), Pod obokom čarobnim (1987), Rumeni ko zlato so zdaj kostanji: pesmi rodnemu Tolminu (1985), Križev pot (1994), Canti spezzati (1994), Via Crucis (Križev pot) dvojezična izdaja (1999 in 2000) in Tolminske pesmi (2003)